Sošolka Kodrlajsa je Štumfo in Kuštro zatožila zaradi treskbum trobente in zdaj je vsepovsod vse postalo le kodrlajsaste in sive barve. Vse ostale barve so povsod pobrisane in fuč. V mestu so vsi enaki in čemeri, vsem se le nekam mudi in blodijo okrog kot sive sence. Coprnički se lotita dela in začneta mesto barvati nazaj v svoje barve. Ampak mesto je veliko in to bi bilo preveč garanja pobarvati celega na lastno pest. Potem na trgu najdeta metle in krpe starih coper, za njimi se pa skriva še sama Kodrlajsa, ki je ujela Packa. Ker ga noče izpustiti, vzame Kuštra iz žepa glavnik in zaigra nanj radoživo melodijo. Kodrlajso začne tako zelo žgečkati, da si ne more več pomagati vrne jima Packo in trobento. Štumfa pogumno zaigra na čarobno trobento z vso sapo in nad mestom se razdivja silovita nevihta. Gost dež odplakne vso sivino in v rešeno mesto se počasi končno vrnejo barve.

»Daj, no, zbudi se!« je coprnička Štumfa pocukala Kuštro za lase.

»Kaj pa je?« je zazehala Kuštra.

»Nič,« je Štumfa položila prst na usta, »ena čudna packarija.«

»Kako?« je začelo zanimati Kuštro. »Kakšna pa je?«

Slikanica je iz zbirke Kje rastejo bomboni. Avtorica besedila je Ida Mlakar. Avtorica ilustracij je Ana Razpotnik Donati.

pokončen format 27 × 21 cm, trda vezava

NAMIG: Na zadnji strani knjige vas čaka trik, kako lahko vsak glavnik postane pojoči predmet. Ne obupajte, z nekaj vaje bo šlo.