Pištole na kresilni kamen so imele kamen na kremenček, ki je ob aktiviranju proizvedel iskro, ki je vžgala smodnik. Te puške je bilo treba po vsakem strelu ročno napolniti.

Strelivo, ki je bilo vstavljeno skozi gobec cevi, sestavljeno iz smodnika, tulca za taco in papirja.

Te pištole so uporabljali kot orožje za samoobrambo vse do sredine 19. stoletja. Njihov učinkovit domet je bil kratek in pogosto uporabljen kot dodatek k meču ali nožu. Vžigalne puške so bile v primerjavi s sodobnimi puškami nagnjene k številnim težavam zaradi vlage ali naključnih zadetkov.

V boju se je to orožje običajno uporabljalo za en strel, saj je bil način polnjenja zelo počasen, za ponovno polnjenje pa običajno ni bilo časa. Zato so bili borci po strelu prisiljeni izvleči sablje ali meče ali uporabiti pištolo kot palico, saj okoliščine niso dopuščale pravočasnega polnjenja.